Zgodovina kluba
Že od leta 1911
Ustanovitev prvega slovenskega nogometnega kluba
Nogometni klub Ilirija je bil ustanovljen 9. maja 1911 v restavraciji »Roža« v Židovski ulici v Ljubljani. Do takrat so na področjih, kjer so živeli Slovenci, delovali le klubi, ki so jih ustanovili Nemci ali Madžari, sicer takratni sodržavljani znotraj avstro-ogrske države. Ustanovitev prvega slovenskega nogometnega kluba je prav zaradi tega štela kot pomembno narodno buditeljsko dejanje, ki pri takratnih oblasteh ni naletelo na odobravanje. Že kmalu po ustanovitvi je Ilirija pričela igrati tudi mednarodne tekme proti klubom iz Hrvaške (Gradjanski, Concordia) in Češke (Slavija). Prvo nogometno igrišče Ilirije je bilo v parku Tivoli v Ljubljani. Prvi predsednik Ilirije je bil Albin Kandare, med ustanovitelji pa so bili dr. Lah, Rohrmann, Dev, Est, Mencinger, Jurman, Berce in Cerk.
Ilirija med obema vojnama
Prva svetovna vojna je povzročila začasno prekinitev delovanja Ilirije. Po vojni je Ilirija ustanovila vrsto športnih sekcij in obnovila delovanje nogometnega kluba. Od leta 1920 naprej je bil nogometni klub Ilirija 12-krat prvak Slovenije, ki je bila takrat del kraljevine SHS, kasneje preimenovane v Jugoslavijo. Prvi naslov slovenskega prvaka je Ilirija osvojila leta 1920. Najbolj znan igralec v tistem času je bil Stanko Tavčar, član jugoslovanske reprezentance na Olimpijskih igrah 1920 v Antwerpnu. Poleg njega so bili bolj znani igralci Ilirije še Ernest Turk, Stanko Pelan in Oto Oman.
Po letu 1920 je bil v Ljubljani ustanovljen nogometni klub Primorje. Ustanovili so ga Primorci, ki so se po priključitvi Primorske k Italiji umaknili v Ljubljano. Med kluboma so izbruhnili hudi spori, ki so bili posledica velikega rivalstva in prizadevanj tedanjih oblasti, da oba kluba združijo. Novi klub naj bi nastopal v takratni elitni jugoslovanski ligi. Združitvi obeh klubov je nasprotoval tudi takratni predsednik Ilirije, inž. Stanko Bloudek. Kljub temu je do združitve obeh klubov prišlo leta 1936. 19. aprila 1931 sta se na igrišču Ilirije prvič pomerila Ilirija in splitski Hajduk, ki je bil ustanovljen istega leta kot Ilirija. Tekma se je končala z neodločenim izidom 3 : 3.
Sandi Lah
Eden najbolj znanih in najuspešnejših mladih nogometašev Ilirije je bil Sandi Lah. Leta 1931 je igral v mladinskem moštvu in kmalu pričel igrati tudi za prvo moštvo Ilirije. Ilirijo je zapustil po združitvi s Primorjem in postal član beograjskega BASK-a, predhodnika današnjega Partizana. Leta 2001 je Sandi Lah ob praznovanju 90. obletnice Ilirije povedal, da je svoj igralski vrhunec dosegel prav pri BASK-u. Bil je tudi reprezentant kraljevine Jugoslavije. Čeprav je ob 90. obletnici Ilirije štel že 89. let se je zelo natančno spominjal svoje najboljše tekme. Na tekmi med BASK-om in Gradjanskim, ki jo je spremljalo 40.000 gledalcev je bil najboljši igralec in osvojil simpatije gledalcev.
Prva nočna tekma v srednji Evropi
Stanko Bloudek je bil pobudnik prve nočne tekme v srednji Evropi. To se je zgodilo 2. avgusta 1928, ko sta se pomerila Ilirija in Primorje, tekmo pa si je na igrišču Ilirije ogledalo 4.000 gledalcev. To je tudi prva nogometna tekma, ki so jo poslušalci lahko spremljali prek radijskih sprejemnikov.
Obuditev nogometnega kluba Ilirija
Žal je obetavno pot Ilirije leta 1941 prekinila še ena vojna. Po osvoboditvi so nekateri Ilirijani, na čelu s Francem Nebcem (dolgoletnim direktorjem Prehrane, predhodnice Emone), poskušali obnoviti delovanje Ilirije. Takratna oblast je to idejo zavirala, ker je bila Ilirija pred vojno znana kot meščanski klub, kar pa prva leta po vojni ni bila priljubljena povezava.
Pobudnikom je v začetku uspelo pod imenom Ilirija ustanoviti le plavalni klub, ne pa tudi nogometnega. To jim je uspelo šele leta 1951, kar lahko štejemo kot leto obuditve delovanja nogometnega kluba Ilirija. K obnovljenemu klubu so se vrnili nekateri odlični predvojni igralci, ki so prevzemali tudi vlogo trenerjev (Lah, Grintal, Perkovič).
Vice-prvaki Jugoslavije
V času od l. 1951 do nekako sredine 90-ih let je nogometni klub Ilirija nastopal v najvišjih ligah v okviru Slovenije. Največji uspeh po 2. svetovni vojni pa predstavlja osvojitev naslova članskega prvaka Slovenije v sezoni 1970/71. V letu 1971 je Ilirija po uspešnem nastopu na zaključnem turnirju amaterskih republiških prvakov postala tudi vice-prvak Jugoslavije. Ilirija je takrat premagala prvake Bosne, Črne gore in Hrvaške, izgubila pa z moštvom Vrbas, takratnim prvakom Srbije. Za moštvo Ilirije, ki je doseglo ta izjemen uspeh, so igrali naslednji igralci: Jerebic, Rojina, Šmon, Erjavec, Kolenc, Dermastija, Godler, Ahlin, Filip, Jalšavec, Jesenšek, Daneu, Prelovšek …
Pomembni nogometaši, trenerji in predsedniki
Poleg omenjenih je po l. 1960 za Ilirijo igralo izjemno veliko kvalitetnih nogometašev. Ob tem naj omenimo le tiste, ki so najbolj zasloveli, nekateri tudi izven meja Slovenije: Lah, Tavčar, Pirc, Škulj, Ačimovič, Miloševič, Šiljak, Marušič … Člansko moštvo so trenirali številni nogometni trenerji. Naj omenimo nekatere med njimi: Lah, Grintal, Perkovič, Dermastija, Čampa, Lazarevič, Verdenik, Ubavič, Dolenc, Šuštaršič, Jovičevič …
Ne nazadnje je potrebno omeniti tudi nekatere predsednike Ilirije, ki so veliko storili za svoj klub. Poleg že omenjenih Albina Kandareja, Stanka Bloudka in Franca Nebca je potrebno poudariti izjemen prispevek k razvoju nogometnega kluba Ilirija in Zveze športnih društev Ilirija – g. Franca Borka, ki je žal leta 2002 prezgodaj preminil. V najtežjem obdobju nogometnega kluba Ilirija (ob koncu 90-ih let in do začetka leta 2008) je bil predsednik dr. Matija Dolgan, ki je bil marca 2008 imenovan za častnega predsednika kluba.